Pol šest zjutraj, prvič zazvoni budilka. Kljub temu, da sem šla spat ob spodobni uri (glede na zgodnje vstajanje) še malo poležim in počakam, da zazvoni še dremež. Po »brzinskem« müsli zajtrku se oblečem in že sem na kolesu, na poti na imitirano nogometno igrišče. To je edina ravna travnata površina daleč naokoli, kjer lahko treniram. Kadar ne kolesarim ali pa skačem po skalah. Danes so na sporedu intervali. Že zelo dolgo nisem pošteno šprintala, tako da sem bila treninga kljub naporu še posebej vesela. Čeprav je po končanem delu ura »šele« osem, je že pošteno vroče, tako da je takojšnje kopanje zelo zaželeno.

Teh zadnji nekaj dni mi je bilo kar pošteno vroče (česar načeloma ne maram preveč) in zato se tudi malo težje spravim za računalnik, da bi kaj pametnega napisala

Pa smo spet na poti. No, spet ravno ne, saj sem bila praktično celo zimo doma, kjer smo zelo dobro trenirali. Ampak pakiranje, zlaganje stvari v avto in rahla potovalna mrzlica sta preprosto brezčasni . Po pravici povedano, sem komaj čakala, da grem na kakšen daljši smučarski trening v tujino, saj je od zadnjega minilo že kar nekaj časa. Kljub temu, da je doma lepo in fajn, tega nisem ravno navajena in tako je vsake toliko preprosto treba nekam it.

Kot smo sicer to zimo že vajeni, je vreme spet zelo ne zimsko. Spet pobira sneg, kar me na nek način žalosti, saj ne bomo mogli več dolgo trenirati doma. Smučarski dnevi na Pohorju so nam torej šteti, zato je treba treninge (kolikor jih zaradi razmer pač še je) res dodobra izkoristiti. Meni osebno bi bilo zelo všeč, če bi se zima trajala še kak mesec.

»I gotta' feeling that tonight's gonna be a good night« je bila skoraj prva misel danes zjutraj. Ob prvem pogledu skozi okno še nisem čutila ravno velikega navdušenja, saj je kazalo na še en meglen dan. Ob prejeti novici čez kakšno uro pa je veselje le še naraščalo, saj je bila samo nizka oblačnost, na vrhu pa sonce. Tako smo že po poti na prizorišče pošteno »nabijali« še malo pozitivne glasbe in res je kazalo na noro dober dan! Pogled iz vrha gondole je bil res fascinanten. Bi kar rekla, da se ga ne da opisat.

Tokratno sneženje me prvič po zelooooo dolgem času res ni razveselilo, saj že za zjutraj ni moglo pomeniti nič dobrega za planirani 2. trening smuka. Dan smo začeli »po programu«, torej z ogledom proge, in kar takoj je bil start prestavljen za dve uri, saj so morali ves narit sneg iz ogleda nekako odstraniti. Tako smo potek dneva na hitro preuredili – dve vožnji na prosto oziroma ogrevanje in nato nazaj v hotel na kosilo in malo počitka, saj je bilo časa res dovolj.