Petnajst minut čez šesto zjutraj… Nad Mariborom je še tema, jutro se bo počasi šele začelo delati. Oranžno – rdeče – rumena linija, ki se je pojavila na obzorju, je naravnost čudovita. Čeprav se v primerjavi s prejšnjim tednom vidi že veliko bolje, se smučati brez reflektorjev še vedno ne da.
Med mojim razgibavanjem pred smučanjem mama in pomočniki postavljajo progo, sedežnica pa že obratuje. Torej nismo sami. 
Na enkrat se prižgejo tudi reflektorji in jutranji smučarski trening se lahko začne.
Ne glede na to, koliko pomočnikov imamo na treningu, nikoli ne gre brez žičničarjev in vseh ostalih, ki skrbijo za pripravo smučišč. Res sem zelo vesela, da nam nudijo tako dobre pogoje za trening. Ker smo pravzaprav vsak dan zelo zgodaj na smučišču, morajo biti oni še nekoliko pred nami. Tudi če sem edina tekmovalka na treningu, mi nikoli ni dolgčas. Skoraj vsako vožnjo namreč kakšno 'na brzino' rečem z žičničarjem. Seveda ne predolgo, saj je časa za trening zelo malo (le dobri dve uri) in ga je potrebno maksimalno izkoristit.
Dokaj velika frekvenca voženj je kar naporna, zato se po koncu zelo prileže še topel kapučino ob prvih sončnih žarkih na trikotni jasi pri Marku.
Skratka, še enkrat hvala vsem, ki mi dneve treningov na Pohorju omogočate!