Kot smo sicer to zimo že vajeni, je vreme spet zelo ne zimsko. Spet pobira sneg, kar me na nek način žalosti, saj ne bomo mogli več dolgo trenirati doma. Smučarski dnevi na Pohorju so nam torej šteti, zato je treba treninge (kolikor jih zaradi razmer pač še je) res dodobra izkoristiti. Meni osebno bi bilo zelo všeč, če bi se zima trajala še kak mesec.
Kljub temu, da dnevi minevajo po dokaj podobnem urniku, se v bistvu sploh ne zavedam, kako hitro čas mineva. En in drugi trening, kondicija ali smučanje, malo počitka, pa tudi doma je treba kaj postoriti. Pred nekaj dnevi sem celo likala (ja mami, vem, neverjetno 
)! Sicer bol počasi in ne ravno profesionalno, ampak za začetek naj mi bo .
Treningi, tako kondicijski kot smučarski, so kar uspešni. Napredek kar se kondicije tiče je zaradi bolečin še zelo počasen, vendar tudi temu ne bo več dolgo tako. V četrtek sem namreč dogovorjena, da mi v Baslu »izšraufajo« vijak, ki mi povzroča največ bolečin pri treningu moči za mišico hamsteringa (zadnjo ložo). Upam, da bo po opravljenem posegu manj bolelo. Zaradi napornih treningov me tu in tam še vedno neprijetno zbada.
Da pa dolga pot v Švico ne bo preveč enolična, bova z mamo od tam nadaljevali na finale svetovnega pokala v Lenzerheide, kamor sva povabljeni s strani hrvaške smučarske reprezentance. Zelo sem vesela, da si bom tako napete tekme lahko ogledala v živo. Ker pa je dobitnik velikega kristalnega globusa pri moških že znan, bo veselje (glede na povabilo reprezentance) ob uspehih verjetno še toliko večje.