Ilka Štuhec

Pa smo spet na poti. No, spet ravno ne, saj sem bila praktično celo zimo doma, kjer smo zelo dobro trenirali. Ampak pakiranje, zlaganje stvari v avto in rahla potovalna mrzlica sta preprosto brezčasni . Po pravici povedano, sem komaj čakala, da grem na kakšen daljši smučarski trening v tujino, saj je od zadnjega minilo že kar nekaj časa. Kljub temu, da je doma lepo in fajn, tega nisem ravno navajena in tako je vsake toliko preprosto treba nekam it.

Hja, pred nama je torej bilo novih 1100 avtomobilskih kilometrov. Sliši se zeloooooooo dolgočasno, ampak presenetljivo - pot je minila zelo hitro. No, razen zadnjih 150 km, ki so se vlekli, kot da bi jih bilo najmanj trikrat toliko. Tudi nove pokrajine se sčasoma naveličaš in prav tako ti vsakič, ko ob cesti leži kakšen povožen potepuški pes, postane malo hudo. Pa ob vseh luknjah na cesti tudi, saj dejansko izgledajo tako, kot da bi jih kdo namenoma izkopal.

In tako se je začelo pripravljalno obdobje za sezono 2011/12. Sedaj nekaj časa nisem smučala, zato sem imela plan malo prirejen, da ne bi kar s prve začela na polno. Ampak vreme je poskrbelo za več kot lepo dobrodošlico ali pa lahko rečemo kar zelo zimski začetek priprav na sezono . 30 centimetrov novo zapadlega snega sredi aprila ni ravno "vsakdanje". Seveda smo to z veseljem izkoristili, saj bodo priprave še zelo naporne, zato se ni bilo treba sekirati za načeloma izgubljene dneve – kar se treninga na progo tiče.

"Uživancije" smo bili deležni zgolj tekmovalci, saj so trenerji vseeno poskušali pripraviti veleslalomsko progo, kar je pomenilo odmetavnje, abručanje in še milijon drugih načinov odstranjevanja novega snega iz "špure". Priznam, da jim nisem kar nič zavidala.

Dnevi so minevali kot bi mignil in že je bi tu četrtek, planiran prvi slalom trening. Podlaga je bila še vedno dokaj mehka, vendar je vsak dan kazalo bolje. Sedaj pa se je prvič po dolgem času pojavil problem s kolenom. Že res, da mi slalom ni ravno najljubši, ampak ta dan enostavno nisem mogla vztrajati, saj so se bolečine pojavljale zelo nenadno in ostro, kar je bilo nekaj novega. To me je tudi malo presenetilo, prestrašilo, ampak na koncu se je hvala bogu izkazalo, da gre le za zategnjeno mišico, kar sem lahko hitro rešila kar sama.

Smučišče, ki je bilo drugače že zaprto in je obratovalo samo za nas, so za konec tedna ponovno odprli za turiste. No, v bistvu so ti smučali že v petek, ko smo mi imeli smuk trening. Ja, prav berete. Med turisti. Zelo vljudno so namreč počakali, da vsi startamo, nato pa 20 minut na progi tako ali tako ni bilo nikogar. Skratka, znanstvena fantastika za našo državo .

Čez vikend prav zaradi gužve nismo smučali, poleg tega pa smo si tako ali tako morali malo odpočiti. Bolgari so šli domov, tako da je tam ostal le slovenski del ekipe. Po dopoldanskem šopingu v soboto smo imeli super piknik, ki se je zavlekel do poznega popoldneva, nato pa smo, da naredimo še nekaj koristnega, imeli "trening". "Napor" v savni je bil sestavljen iz intervalov - 15 minut na toplem, 20 minut zunaj in 4 ponovitve. Zalo prijeten trening, ni kaj J. Po skrajno zahtevnem dnevu smo si zvečer privoščili še malo odkrivanja nočnega življenja, ki me je prav tako kot celotno Bansko presenetilo. Glasba sicer ni bila ravno po mojem okusu, sicer pa utrujena od napornega dneva tako ali tako nisem dolgo zdržala.

Če se mi je pred vikendom zdelo, da čas mineva hitro, je bilo to še vedno nič v primerjavi s tem, kako je mimo zletel drugi teden treningov. V ponedeljek sem razmišljala, kam za vraga je šel konec tedna, saj se mi je zjutraj na treningu zdelo, kot da smučamo vse dni kar smo tukaj. Mislila sem, da naju v petek čaka dolga pot domov, ampak, da je do takrat še čas. Pa je kar naenkrat bil četrtek in je bilo treba izmenjati slike, tako da smo zbrali vse, kar je kdo poslikal, pa pakirati in pospraviti stvari (servis za smuči…), ki jih v petek ne bom več potrebovala. Res nisem mogla verjeti, kako hitro je teden minil. Če smo komaj pošteno prišli!

Zadnji dan je bil spet na programu smuk. Vedeli smo, da bomo imeli "loterijo" z meglo, saj so se na vrhovih začeli nabirati oblaki. Tudi podlaga je bila malo načeta, zato smo lahko vozili le v zgornjem delu. Načeloma je bilo ok, le vsake toliko se je prikadila megla in takrat smo pač morali malo počakati. Prvo vožnjo na progo sem tako morala zapeljati mimo skoka, za katerega sem se odločila, da ga pa danes res skočim. Vse tri dni smuka da sedaj namreč nisem čutila, da si dovolj zaupam, da lahko skočim. Pravzaprav to ni bil navaden skok, bila je "kamela" (en hrib miza, drugi pristanek), vmes pa luknja. Nič kaj prijetno na pogled, vendar sem ob opazovanju, s kakšno lahkoto fantje skačejo začutila, da lahko to izvedem tudi jaz. Drugo vožnjo, ko sem na startu čakala da se megla razkadi, sem si v glavi ponavljala, da moram biti naprej in moram "priti preko", se pravi doskočiti na drugi hrib. Ob znaku, da je proga prosta in zadnjem napotku, da moram odriniti, sem se pognala po progi. Razmišljala sem, da moram na začetni ravnini ostati nizko, da dobim dovolj hitrosti za skok. V trenutku, ko sem zapustila mizo, sem videla, da ne bom dovolj daleč skočila in skozi glavo mi je šinilo samo »o fak!«, pa je že počilo, ko mi je odpelo obe smučki. No fajn! Prvi pravi testni padec .

Takoj ko sem se ustavila, sem probala pomigat s kolenom. Vse je šlo lepo super in nič ni bolelo, kar je bilo glavno. Šele nato sem "sprobala" vse ostalo – levi palec je kar močno bolel, prav tako leva noga v pancarju in kri iz ustnice in obraza je bilo po snegu. Hvala bogu sem jo zelo poceni odnesla, saj bi lahko bilo veliko huje! Čez kakšnih 20 minut, ko sem prišla pošteno k sebi, sem se tako že lahko počasi odpeljala do sedežnice, s katero sem se spustila do kombija. Hja, pot domov je bila tako bolj "hladna" kot bi bila sicer, saj sem si razbit obraz skoraj ves čas hladila z ledom.

Kljub malce bolečemu zaključki lahko rečem, da sem se imela super in da smo dobro trenirali. Upam, da bomo naslednje leto kamp v Banskem ponovili. No, brez salte na smuku seveda . Kakor koli sem spet »skasirala«, je bilo to praktično najmanj od možnega. In sedaj sem spet prisilno doma, da se zadeva umiri. Upam, da se bo hitro, saj si res želim, da bi se lahko čim bolj držali zastavljenega plana.