Teh zadnji nekaj dni mi je bilo kar pošteno vroče (česar načeloma ne maram preveč) in zato se tudi malo težje spravim za računalnik, da bi kaj pametnega napisala
Slaba dva tedna sta spet švignila mimo, vendar zgleda, da brez kakšnih poškodb v naši mini ekipi ne gre. Tokrat jo je zaradi padca skupila mama. Na srečo sicer ni kaj hujšega, vendar dovolj, da nekaj dni ni mogla z nama s Tomažem na teren.
Ko smo prišli domov, me je pred letošnjim dopustom čakalo še nekaj dni treninga. Ugotovila sem, da so me treningi tako na snegu kot tudi doma pošteno utrudili, saj že nekaj časa neprekinjeno treniram. Skrajni čas za počitek torej 
.
Moj letošnji oddih v bistvu traja teden dni. To pomeni, da v teh sedmih dneh dejansko ne delam ničesar. Kot nalašč za odmor na jadrnici . Seveda je spet minilo, kot da bi bila le dva dneva, vendar sem si vseeno kar dobro odpočila. Brez problema bi ostala še nekaj dni, ampak program je program in treba se ga je držati. Služba kliče torej .
In sedaj sem spet doma. To bodo edini trije tedni, ki jih lahko »v kompletu« izkoristim za kondicijske treninge oziroma bolj strokovno povedano – opravim pošten kondicijski makro cikel. Zelo sem vesela, da lahko celoten program opravljam po planu, brez kakšnih bolečin ali drugih problemov. No, razen občasnega »muskl fibra«, seveda .
Do naslednjega smučanja bo treba tako še malo počakati in pošteno oddelati zastavljeni plan. Sicer pa me 6.7. pred dolgo potjo v Zermatt čaka še izpit iz makroekonomije, tako da bom zdaj rajši nehala pisat in se grem učit, da ga opravim .