Ja, priznam, dnevi letijo mimo tako hitro, da jim skoraj več ne morem slediti. Tako sem se spomnila, da bi med urami potovanj po avtocestah lahko napisala kaj o dogajanju v zadnjem času.
Pa začnimo s septembrom, v veliki večini preživetim v Zermattu. Ko sva se z mamo tretjega podale na pot, se mi je zdelo, da bodo prihajajoči trije tedni trajali celo večnost. Že sama pot tja je bila kar utrujajoča. Promet do Benetk je bil res nemogoč in pomislila sem, da se bova vozili 100 let. Hvala bogu sva od tam lahko »zleteli« proti cilju.
Prvi dan smo namenili privajanju na sneg. Oziroma lahko bi rekli, da predvsem na pancarje. Po enem mescu na morju, japonkah in ne ravno tesni poletni obutvi me je seveda tako kot vsako leto vse žulilo in stiskalo. Sicer sem imela srečo, da ni bilo preveč vroče, saj je takrat še malo huje. Zato se ne sekirat, ko vas na začetku sezone pancarji zelo znervirajo J to se dogaja tudi nam, ne glede na to, da je pavza od snega le dober mesec.
Na smučišču sem vsako leto do sedaj opazovala, kako druge ekipe trenirajo hitre discipline »z vrha«, se pravi iz višjega starta, kjer se do ostalih nabere vsaj 45 sekund proge, pa še skok ima, katerega trenutno potrebujem za dvig samozavesti. Sicer so slabe izkušnje iz padcev na skokih že pozabljene, vendar ne želim, da bi me to še kadarkoli oviralo. Tokrat sem dobila priložnost, da se priključim ostali ekipam in tudi sama preizkusim pravo »hitro progo«. In bilo je super!
Ne glede na to, da so si dnevi zelo podobni, v družbi hrvaške ekipe Natka, Tina in Sebastiana ni nikoli dolgčas. Vedno se najde kakšna debata, pa naj je še tako nevmesna. Vsakodnevna doza smeha je torej zagotovljena! In tako je Natko začel s »himno« jesenskega Zermatta – Dječaci, Narodna. S pesmijo smo si kratkočasili vožnje na vlečnicah, v gondoli in še sedaj, en mesec kasneje, je nikakor ne morem spraviti iz glave.
Čeprav so trije tedni minili kot bi bilo le nekaj dni, se je proti koncu vedno bolj poznala utrujenost. Ker imam še nekaj časa, da ugotovim, kako se najhitreje odpočijem, se je mami odločila za kratek izlet na morje. Tako sva po prihodu domov praktično samo prepakirale in že sva iz Zagreba letele za Dubrovnik. Še vedno ne morem verjeti, da je bilo konec septembra oziroma začetek oktobra takšno vreme! Edina razlika od poletja je bila, da se je hitreje stemnilo in noči so bile malo hladnejše. Temperature morja in čez dan pa so bile skoraj iste.
Po hitrostnem polnjenju baterij in dveh dneh doma sva šle spet na pot. Da se ne bi preveč navadile, kajti v naslednjih mesecih naju praktično ne bo 
. Bilo je zelo nenavadno iti iz morja (0 metrov nadmorske višine) na ledenik (Molltal, 3.200 m.n.v.). Če bi mu lahko tako sploh rekli. Bilo je namreč kot na Luni. Skoraj nič snega, led, ostalo pa samo kamenje. Pravzaprav še vedno ne morem verjeti, da smo naredili zelo dober slalom trening, na trdi ledeni podlagi. Tudi koleno se je obneslo zelo dobro, saj kljub zelo zahtevnim razmeram nisem čutila večjih bolečin.
In tako sem sedaj na poti domov iz Hintertuxa, kjer sem še zadnjič v tem pripravljalnem obdobju bila del hrvaške ekipe. Nekaj smole z vremenom na začetku tedna se je preobrnilo v čudovite, sončne dni dobrega treninga. Sama sem s treningom zadovoljna, čeprav vem, da imam še kar nekaj rezerve. Ampak saj ne gre vse naenkrat .
Zavedam se, da sem se zelo veliko naučila od treninga z moško ekipo in upam, da mi bo to pomagalo v prihajajoči sezoni. Tako da hvala fantje! See you soon .