Vem, ‘nepravilen’ naslov boste rekli. Ravno zato sem se odločila, da napišem nekaj o svojih občutkih ravno na tej tekmi.
Zaprla sem klipsne, zategnila ščitnike na kolenih. Čeprav sem bila zjutraj mogoče malce preveč nerazpoložena, še rahlo zaspana, je sedaj drugače. Zaprem oči, trikrat mirno, globoko vdihnem in izdihnem. Punca pred mano štarta. Obrnem se proti Anji in kot vedno udarima skupaj s pestmi. Spodbudno reče : ‘Ajde mačka, maš to!’ Premaknem se proti štartni palčki in začnem s forsiranimi izdihi, ki mi še dodatno pomagajo do pravega ‘razturala bom’ stanja. Ker tekmovalka pred mano odstopi na četrtih vratih, vem da bom kmalu štartala. Štarter v slušalke reče ‘Okej, sedemnajst pripravljena.’ Zapre štartno palčko, s palic otresem sneg in jih zapičim na deske, se rahlo sklonim in počakam na njegov znak ‘prosto.’ Ob že znanem ‘Go!’ še nekaj krat udarim s smučmi v sneg, Anja še enkrat reče nekaj spodbudnega, močno izdihnem in se poženem. Slišim, da za mano polek Anje navija še nekdo drug, dva ali trije moški glasovi. Začnem zelo dobro, samozavestno. Kmalu sicer naredim napako, ki me skoraj popolnoma ustavi, vendar se nekako izvlečem in si rečem ‘bravo Ilka, točno tak!’ Še bolj napadem dalje. Ponovno ulovim ritem in povečujem hitrost. Občutek je dokaj dober. Gledam ravno dovolj naprej, da vem kje točno sem in kakšna je postavitev. Vem, kaj moram narediti, da bom smučala dobro, hitro in to tudi delam. Ne še idealno, ampak dobro. Čez ciljno črto čim dlje iztegnem roko. Ko se ustavim, ne vem, kje točno je semafor. Vem, da sem zaradi napake izgubila nekaj časa, vendar sem dokaj zadovoljna s svojim nastopom. No, razen napake seveda. V drugo bo tako ali tako še boljše 😉
// Dobro uro kasneje, v 2. teku sem zaradi večje napake žal odstopila. Pravzaprav sem bila prehitra in nisem več ‘sfolgala’. Ja, še bo treba trenirat, da se to ne bo več dogajalo 🙂