opazovalecVse je tukaj, na razpolago na vsakem koraku. Da nas ‘zabava’, nam krajša čas. Da skoraj ne znamo več živeti brez nje. Kaj pa stvarno življenje, čudoviti trenutki, za katere si premalokrat vzamemo čas in priložnost, da bi v njih uživali brez telefonov, slikanja, vse ostale tehnologije? Zakaj bi hotela, da mi čas mineva hitreje, ko pa mu že tako ali tako težko sledim?!

Nedavno sem nekje prebrala, da so najboljši trenutki tisti, ko se imamo tako fajn, da pozabimo gledati na telefon. Ali jih slikati. In moram priznati, zelo je res. Zato zavestno poskušam čim več krat odložiti telefon in se posvetiti trenutku, ljudem in stvarem okoli sebe. Verjetno mi je pri tem zelo pomagala dve leti stara nečakinja. Mali čudoviti vragec, ki je živ dokaz, da še obstjajo ‘sršeni v riti’. Preprosto škoda bi bilo, da te trenutke najinega druženja ‘delim’ še s telefonom. Ta je skoraj vedno z mano, ne glede na to, kje na svetu se nahajam. Medtem ko ona ni. In vsakič, ko ji po dolgem času vidim, zna in pove kaj novega. Presenetljivega! Vsekakor več kot vredno, da ji prisluhnem. Ali jo lovim na poganjalčku, ali opazujem, kakšne nove vragolije počne. Ker takrat se dejansko zavem, kako dragocen je vsak trenutek, ki ga preživimo z nekom nam dragim. In zato veliko bolj uživam, odklopim probleme in skrbi in se vživim v njen preprost otroški svet.