Sobota 28.januar 2017, budilka zvoni ob 2.15. “Prisežeš?! Jaz ne grem nikam!”, je prva stvar, ki mi šine skozi glavo. Nato pa:”Uuuu, akcija, šus, gremo!”. Skočim iz postelje, kolikor pač še lahko skočim v 4.mesecu nosečnosti, kopalnica, oblačenje, zbudim malecko.

Ata je že pred hišo, ostala ekipa prispe čez tri minute.

Ob 2.35 se že peljemo. Proti Cortini d’Ampezzo. Navijat, se dret, stiskat pesti, vihtet zastave za našo asico!
Plan, da bo malecka v avtu itak spala in da tako še sama dobim 3 urce spanja gre hitro po vodi, malecka čveka, poje, se smeji. Ok, ok, bom že “spravla not” manjkajoče ure.
Vožnja mine gladko, v Cortini smo ob 7.15. Polupčkamo naš “dream team”, prevzamemo karte in se odpeljemo proti cilju tekem svetovnega pokala v Cortini. Kulisa, ki nas je pričakala mi je prerosto vzela sapo: s soncen obsijane gore Dolomitov, v ozadju nebo brez oblačka in pogled na Cortino. Wau! Prav zazijala sem in sklenila, da bomo z malo večjimi otroci, vsekakor prišli sem smučat!
Na sporedu je bil smuk. Z zastavami, trobljami in ogromno količino optimizma se utaborimo v ciljni areni. Janezova zastava plapola najvišje in najbolj vztrajno. Srečamo še nekaj navijačev naše Ilke, ki jo vzpodbujajo s plakatom.
In pride čas nastopa Ilkičke. Uuuaaa, srčni utrip se mi dvigne, zaprem oči in ji pošljem mojo mantro: “Maš to! Uživaj!” Štarta. Suvereno izgleda. Uf, dobro gre. Aaaa, en zavoj se ni posrečil. Dobro, še vedno dirkamo kot raketa! Okoli mene se sliši:”Ilka! Ilka! Daaaaaaj! Gremo!” Na koncu 3.mesto! Jaaaa, to je “rabla”, da jo spomni kako dobra je!
Zvečer na podelitvi so ponovno visoko plapole Ilka zastave, skandirali smo: “Ilka! Ilka!”
Potem pa šok! Za nedeljski superveleslalom je izbrala številko 1!? Anja, Darja in Grega so se samo začudeno gledali 🙂 Objeli smo se za mirno noč in se odpeljali proti apartmaju.
Moje obete o maaaalo daljšen spanju v nedeljo je ob 6h in 20minut spremenila malecka. Hop na noge, gremo akcija. Ilki sem za hec še napisala: “Prva na začetku in prva na koncu tekme? :)”. Njen odgovor: “Zakaj pa ne? 🙂 Hannes je bil tud včeraj! :)” Razveselila me je igrivost njenega odgovora!
Zajtrk, pakiranje v avto, proti smučišču. Spet sonce, spet ista čudovita kulisa. Kakšna tekam bo! Tokrat nismo dolgo čakali na našo asico. Zastave na plano, troblje k ustom, mantra pred štartom. In je šla. IN TO KAKO ŠLA!!! Brezkompromisno, odločno, z užitkom in občutkom za smuči, ki je preprosto “majstorski”! Zadovoljen nasmeh v cilju je nekaj napovedal. Sej nisem vedla kaj je težje spremljati: da “prileti od zadaj” z visoko številko ali da celo tekmo čakamo, ko napadajo njen čas. No, tisto drugo: čakanje, na vse ostale. Težko smo dihali nekajkrat, zastal nam je dih pri Lari Gut, a na koncu…. Champagne shower! 🙂 Spustili so nas v ciljno areno, kjer je potekala podelitev trem najboljšim. Veselje in radost sta bila nepopisna. Čudovit vikend smo zaključili s skupnim kosilom in se s čudovitimi in optimističnimi občutki odpeljali proti Mariboru, kjer se že pripravljamo na obisk tekem v St.Moritzu.